Kako so nastali Ljubljančani . . .


 

Konec 6.stol. so prišli Slovenci na območje današnje Ljubljane, natančneje pod hrib, ljubljanski grad. Tam so bili kažipoti za slovenske
pokrajine: Štajersko, Koroško, Gorenjsko, Primorsko, Notranjsko, Belo krajino, Prekmurje, Zasavje in še katero. Slovenci so se napotili
tja, kjer je bilo napisano ime pokrajine, le tisti, ki niso znali brati, so ostali pod hribom in postali Ljubljančani.

 

    Ali ste vedeli . . .

 

da je Ljubljanica reka s sedmerimi imeni
in najdaljša ponikalnica na svetu
 
od kod ime Ljubljana?
Nekateri trdijo, da je mesto dobilo ime po prastarem mestnem božanstvu, ki so ga stari Slovani imenovali Laburus, drugi vztrajajo, da je ime latinskega izvora in da je mesto dobilo ime po poplavljajoči reki „aluviana“, tretji spet prisegajo, da ime mesta izvira iz poimenovanja Laubach - močvirje.
Tisti, ki jim je bilo - kot Antonu Tomažu Linhartu - mesto pri srcu, pa zagovarjajo mnenje, da ime lahko izvira le iz slovenske besede „luba“, „ljubljena“.
 
da so bila praznovanja na Ljubljanici že v preteklosti?
Posebno slovesno je bilo leta 1660 ob obisku cesarja Leopolda I., ko so izdelala kar 20 razkošno opremljenih barkač, pa tudi 1814 leta, ko so znova proslavljali odhod Francozov. Na vodi se je takrat zibalo kar 180 z zelenjem, venci in zastavami okrašenih plovil, meščanov pa pri tem še malo ni motilo, da so komaj dve leti poprej enako zavzeto in hrupno z bajno okrašenimi in razsvetljenimi ladjami prevažali francoskega guvernerja Marmonta in da so 1810 z vožnjo po vodi in ognjemeti, na moč radostno slavili Napoleonovo poroko.
Te idile, ki jo je včasih popestril še kak v vodo namočeni pek, je bilo sredi preteklega stoletja za vselej konec.
Vlada je 1828 zabave na Ljubljanici prepovedala, kmalu nato pa je presahnil še promet, ki ni vzdržal konkurence z železnico.
Kljub temu pa je še 1840 zaplul po Ljubljanici parnik »Nadvojvoda Janez«, a ne za dolgo. Lastnika sta ga že 1850 prodala, nakar so ga razstavili in prepeljali na koroško, kjer je še dolgo prevažal izletnike po Vrbskem jezeru.
 

da je Ljubljanico, ki ni služila le prometu, zabavam in odplavljanju nesnage, zadela še ena odločitev oblasti.
Ta se je namreč zgražala, da so se v času, ko voda in čistost sicer nista bili kaj prida v časteh, drznili ljudje različnega spola kopati v njej ne le ponoči, temveč tudi pri belem dnevu in to – bog nam grehe odpusti - celo čisto nagi ali pa le za silo pokriti in so tako razkrivali ne le svojo nenravnost, ampak tudi vzbujali pohujšanje in se kaznivo izpostavljali nevarnosti, da utonejo. Pa je staroslavni magistrat že sredi leta 1790 odločil, naj policijska straža dogajanje kar najskrbneje nadzira, če pa koga zasači, bo kaznovan s palico ali korobačem.